Namibija: 14 dnevni plan potovanja z avtom v lastni režiji
Namibija me je začarala že kot majhno deklico. Ob prebiranju potopisa Zvoneta Šeruge sem sanjarila, kako bom hodila po rdečih sipinah puščave Namib, v objektiv lovila leve, ter se spoznavala s plemenom Himba. Petnajst let kasneje sem si končno uresničila željo in prijadrala (no, priletela) do moje sanjske dežele, ki me je v živo navdušila še bolj! Mogočna, čudovita in varna – popolna za “afriške začetnike”. Če si jo želiš ogledati v lastni režiji, ti bo v veliko pomoč tale 14 dnevni plan potovanja z avtom, poln uporabnih nasvetov in dogodivščin, ki jih res ne smeš izpustiti.
Table of Contents
1. DAN: WINDHOEK
Po pristanku na mednarodnem letališču Hosea Kutako v glavnem mestu Widhoek najprej zamenjaj denar in prevzemi svoj rent-a-car. Priporočam ti, da ga rezerviraš mesece vnaprej (čim prej tem bolje) in vzameš 4×4 kot je Toyota Hilux. V Namibiji je večina cest makadamskih, čaka pa te tudi nekaj prave terenske vožnje. Če se namesto hotelov odločiš za spanje v šotoru, si seveda nujno priskrbi tudi opremo za kampiranje. Lahko jo prineseš s seboj, kupiš v Namibiji, včasih pa celo najameš preko kakšne privatne rent-a-car službe. P.S. Seznam vseh stvari, ki jih potrebuješ v svoji potovalki oziroma moraš kupiti takoj ob prihodu, najdeš v moji blog objavi ‘Kaj spakirati za potovanje po Namibiji in kampiranje v puščavi’.
Ker te čakata vsaj dva dolga leta, da do Namibije sploh prideš, ti priporočam, da se na roadtrip ne odpraviš že kar takoj po pristanku. Utrujenost dela svoje, za vožnjo po zjahanih cestah pa res potrebuješ kar nekaj koncentracije. Prvi dan tako raje ostani v Windhoeku. V mestu ni prav veliko za videti, poleg tega pa se tam turistom ni priporočljivo sprehajati sem ter tja, zato se raje odpravi direktno do prenočišča in se odpočij.
Če ti kruli v želodcu pa se do restavracije zvečer raje odpelji s taxijem – nekatere restavracije ti ob rezervaciji pošljejo kar njihovega, kar je še boljše. Da ne bo zvenelo, da je Windhoek eno ultra nevarno mesto – problem so kraje turistov, ker s seboj nosimo dragocene stvari, zato samo pazi, da jih ne puščaš na vidnih mestih in ne puščaš odklenjenega avtomobila. Tudi med vožnjo ali če sediš v njem na črpalki. Ta pravila veljajo za večja mesta, kot za večino ostalih večjih mest po svetu. Namibija je na splošno varna in tudi sama se tam nikoli nisem počutila ogrožene.
2. DAN: SESRIEM
Drugi dan smo začeli z obiskom trgovine in nakupili vso potrebno hrano in malenkosti za naslednje dni, potem pa smo se odpravili v 300 km oddaljen Sesriem, izhodišče za ogled Sossusvleia and Deadvleia v puščavi Namib. Pot, ki poteka po razritih makadamskih cestah, ti vzame čez štiri ure in razen spreminjajoče se pokrajine ter kakšnih opic ob cesti ne ponuja nič zanimivega. Preden se nanjo odpraviš pa le poskrbi, da imaš s seboj rezervne gume in veš, kako gumo tudi zamenjati. Brez preluknjane pnevmatike skoraj ne moreš speljati potepa po Namibiji, človeka, ki bi ti jo pomagal zamenjati, pa tudi ni za vsakim ovinkom. Pa telefonskega signala tudi ne!
Naša končna destinacija dneva je bil kamp Sesriem, kjer smo ostali naslednje tri dni. Stoji čisto ob kanjonu Sesriem znotraj parka Namib Naukluft. Vsem, ki prenočijo znotraj parka, vrata za obisk Sossusvleia odprejo eno uro prej, še pred sončnim vzhodom, kar je velika prednost, če se hočeš izogniti gneči in narediti kakšno res dobro fotko.
Če ti kampiranje ni všeč, znotraj parka najdeš tudi dva hotela – The Dead Valley Lodge in Sossusvlei Lodge, v katerem sem nekaj popoldnev preživela tudi sama. Tako za goste kot za obiskovalce imajo super samoposrežna kosila, bar z bazenom, pa še soliden wi-fi, haha! Kamp Sesriem je malce bolj ‘osnoven’, ampak v njem prav tako najdeš bar, majhno trgovinico, restavracijo z nekaj osnovnimi obroki, ter celo bazen. Da ne omenim pogleda na nočno nebo… V življenju še nisem videla toliko zvezd! Rimska cesta je bila res neverjetna!!
P.S. Vsa tri omenjena prenočišča so med popotniki zelo priljubljena, zato si sobo ali prostor za kampiranje rezerviraj dosti vnaprej, sploh v glavni sezoni.
3-4. DAN: SOSSUSVLEI & DEADVLEI
Na ogled rdečih sipin Sossusvleia in Deadvleia, ikonične kotanje z belo glino in mrtvimi drevesi, se odpravi takoj zjutraj, ob sončnem vzhodu. Ne samo, da se ti bo uspelo izogniti hordam turistov, ampak tudi res močnemu soncu in peklenski vročini.
Kot sem omenila, je najbolje prenočiti v kampu ali hotelu znotraj parka Namib Naukluft, da te do sipin spustijo v prvi rundi, eno uro pred sončnim vzhodom in ostalimi obiskovalci. Do dveh glavnih znamenitosti je približno 65 km oziroma ura vožnje. Najprej po asfaltu, potem pa po čistem pesku. Na ta zadnji del poti, ki je preizkušnja tudi za izkušene voznike, se lahko odpravijo samo vozila s štirikolesnim pogonom. Pred tem moraš iz gum spustiti malce zraka in potem samo upati (oziroma mojstrsko odpeljati), da ne obtičiš. Če tvoje vozilo nima štirikolesnega pogona, ga moraš pustiti na označenem parkirišču in plačati shuttle, ki te popelje do lokacije.
Če si želiš ogledati Deadvlei in splezati na eno izmed največjih sipin na svetu, ki ji pravijo Big Daddy, ti priporočam, da si za vsako rezerviraš eno jutro. V enem dnevu zelo težko obkljukaš obe, saj pesek postane peklensko vroč, poleg tega pa ni nikjer ne sence ne vode. Opoldanska hoja po sipinah je verjetno eno samo mučenje…
Pa še en pomemben podatek – Big Daddy, še posebej pa Deadvlei, ni najlažje najti. Do parkirišča se pripelješ, potem pa nič. Res sem bila presenečena, da ni nikjer nobene table. Big Daddy že nekako najdeš (se pač ozreš za najvišjo sipino), Deadvlei pa je čisto skrit. Če ne veš, kam jo ucvreti, oziroma se ne moreš priključiti skupini ljudi, ki očitno ve, kam jo maha, lahko hitro obupaš… Naravnost od parkirišča na levi strani drugače najdeš Big Daddy, Deadvlei pa se skriva desno, za sipino. S parkirišča se ne vidi, do tja pa je nekaj kilometrov hoje po pesku. Je pa res neverjeten pojav, za katerega se splača malce namatrati.
Za hojo na vrh sipine Big Daddy si splaniraj približno dve uri, če se ti zdi prevelik zalogaj, pa se raje odpravi na Dune 45, ki je pol nižja. Do nje se tudi veliko lažje pride, saj se nahaja čisto zraven parkirišča, še na asfaltirani cesti, približno 45 km od vhoda v park.
Ker je klima v puščavi Namib res ekstremna, s seboj ne pozabi vzeti sončnih očal, zaščitne kape, sončne kreme, lahke majice z dolgimi rokavi in vsaj nekaj litrov vode. Priporočala pa bi ti tudi superge! Kakšnih pohodniških čevljev ne potrebuješ, v sandalih pa ti bo po sončnem vzhodu scvrlo podplate.
Če upoštevaš moj plan, boš okrog enih popoldan že na poti nazaj v kamp/hotel. Popoldneva lahko seveda izkoristiš za poležavanje ob bazenu ali pa v plan dodaš še eno nepozabno izkušnjo – polet s helikopterjem! NI poceni, ampak meni ni bilo prav nič žal za luknjo v denarnici. Pogled na neskončne sipine, kanjon Sesriem in nepojasnjene čudežne kroge je res nekaj neverjetnega! Let sem rezervirala v Adventure Centre v Sossusvlei Lodge.
5. DAN: SOLITAIRE, VOGELFEDERBERG, WALVIS BAY, SWAKOPMUND
Adijo, puščava! Čas je za pot proti Swakopmundu, največjemu obalnemu mestu Namibije s palmami in nemško arhitekturo. Celotna pot traja približno 4 ure in pol (340 km), vendar tokrat vključuje tudi vrsto zanimivih postankov.
Prvi je Solitaire, mikroskopsko majhen zaselek, ki zgleda kot iz enega kavbojskega filma. Ima črpalko, mini hotel, kafič z baje najboljšo jabolčno pito na svetu (no ja, mogoče v Namibiji, meni ni bila nič posebnega), ter ogromno starih, razpadajočih in zarustanih avtov, ki so postali prava znamenitost.
Ustaviš se lahko tudi pri osamelcu Vogelfederberg, meni najbolj zanimiv pa je bil zaliv Walvis Bay. Ni samo pristaniško mesto s prav luštno promenado, ampak tudi dom tisočim pelikanom in flamingov. Ogromno jih vidiš že ob glavni promenadi, lahko pa jih najdeš tudi pri solinah (Salt Works). Čisto mimogrede, s soljo, ki jo tam pridelajo, zalagajo kar 90% južne Afrike.
Na koncu dneva se odpravi v Swakopmund, ki je poln dobrih restavracij. Mi smo tam tudi prenočili, za spremembo v hotelu. Po mrzlih puščavskih nočeh v šotoru se mi je prav prijalo malce pogreti in konkretno naspati.
6. DAN: SKELETON COAST, CAPE CROSS, SPITZKOPPE
Swakopmund smo zapustili takoj zjutraj, tako da si ga na žalost nisem uspela podrobno ogledati. Ob sončnem vzhodu sem se odpravila samo do pomola, da sem naredila par fotk, potem pa smo jo ucvrli proti misteriozni obali Skeleton Coast. Močni tokovi, gosta megla in peščine, ki segajo dobesedno v Atlantski ocean, že stoletja predstavljajo resno nevarnost za ladje, ki potujejo mimo. Portugalski pomorščaki so obalo poimenovali kar ‘Vrata pekla’, lokalni Bušmani pa ‘zemlja, ki jo je bog ustvaril v jezi’. Glede na to, koliko ladij je že nasedlo, sta imeni kar primerni! Veliko ladijskih razbitin je še zdaj razmetanih ob obali.
Najlažje se da priti do razbitine ‘Zeila’, ki leži 16 km južno od mesta Hentiesbaai, manj kot 45 minut iz Swakopmunda. Do razbitine te usmeri znak ob cesti C34, čisto zraven nje pa se nahaja tudi brezplačno parkirišče. Samo v vednost – pričakalo te bo ogromno pouličnih prodajalcev, ki ti bodo hoteli prodati razne kristalčke, ampak niso preveč težavni. Če jih prijazno zavrneš, te bodo pustili pri miru, če se z njimi zapleteš v pogovor, pa ti znajo celo povedati kakšno zanimivost. Nam je eden izmed prodajalcev res super predstavil njihov Khoisan jezik, ki je sestavljen tudi iz klikov. Del razlage mi je uspelo tudi posneti – video si poglej TULE.
Nadaljuješ lahko z obiskom Cape Crossa, ki se nahaja približno pol ure severno. Če v GPS vneseš ‘Kreuzap’ bi te moral pripeljati do ene največjih kolonij tjulnjev na svetu. Na tisoče jih je na kupu! Sprehodiš se lahko čisto do njih, tako da je izkušnja res prava. Sploh če upoštevaš še opojne vonjave kakcev in kadavrov, ter zvoke, ki jih producirajo. Kot da bi zmešal oglašanje ovc in tečnega starčka, ki na dan pokadi celo škatlo cigaret… Za obisk rezervata je treba plačati 80 NAD (4,95 EUR) na osebo in 10 NAD (0,60 EUR) na avto, pri blagajni pa najdeš celo WC in vodo.
Naša zadnja postaja in prenočišče dneva je bil Spitzkoppe, čudovita skupina zaobljenih granitnih vrhov približno 160 km oziroma 2 uri in pol proti notranjosti države. Recepcije kampa ni prav lahko najti, sploh ponoči. Če želiš uporabljati WC in vodo, ti zato priporočam, da si šotor postaviš v bližini recepcije, saj so druge parcele zelo daleč stran (do njih se moraš kar nekaj časa voziti z avtom) in nimajo ne vode ne elektrike. Jaz sem kampirala na eni izmed bolj oddaljenih parcel, ki je sicer imela čudovit razgled, ampak WC in vodo sem res pogrešala… Poleg recepcije drugače najdeš še majhen bar/restavracijo z nekaj osnovnimi obroki.
7. DAN: SPITZKOPPE, KAMANJAB
Mi smo v Spitzkoppe ostali še cel naslednji dan in tam še enkrat prenočili. Ker pa razen ogleda fotogeničnega skalnatega oboka in poslikav Bušmanov ni prav veliko za početi (razen če greš plezati), bi ti priporočila, da se v dopoldanskih urah odpraviš naprej. V Kamanjab. Vožnja ti bo vzela čez štiri ure, saj se nahaja 300 km severno.
V Kamanjabu je Otjitotongwe Cheetah Park, nekakšno zavetišče, kjer se lahko pobližje srečaš z ogroženimi gepardi. Na žalost jih v Namibiji kmetje pobijajo, saj gepardi napadajo njihovo živino, ta neprofitna organizacija pa jih od njih odkupuje, da bi preprečila najhujše in ohranila vrsto (kmetom se ulovljene geparde bolj splača prodati kot ubiti).
Trije gepardi živijo kar v hiši pri lastnikih posesti, saj so z njimi že od malega. Ob štirih popoldan greš lahko celo k njim na vrt in jih opazuješ pri kosilu! Na začetku se je med njimi kar malce strašljivo sprehajati, ampak se res obnašajo kot domače mačke. Med njimi se lahko prosto sprehajaš, jih fotografiraš, božati pa jih po zakonu ne smeš. Lahko pa oni pristopijo do tebe… ljudi radi ližejo!
Ko smo se spoznali z domačimi gepardi, smo si šli postaviti naše šotore (na posestvu je tudi kamp), ob petih popoldan pa je po nas spet prišel lastnik in nas v prtljažniku pick-upa odpeljal med divje rešene geparde. Živijo v ogromni naravni ogradi, ki ji ni videti konca. Mi smo se skozi vozili približno eno uro, medtem ko je lastnik gepardom metal večerjo.
DAY 8-9: OPUWO IN PLEMENA
Da se spoznaš s kulturo namibijskega plemena Himba se lahko za par ur odpraviš v eno izmed turističnih vasic, kjer ti predstavijo njihov način življenja, če si za bolj avtentično izkušnjo, pa ti priporočam, da si najameš lokalnega vodiča, ki te bo za nekaj dni odpeljal do odmaknjenih plemen. Izkušnja je res edinstvena in neprecenljiva! Mi smo se z našim Himba vodičem dobili v mestu Opuwo, stučišču različnih namibijskih plemen, 260 km severno od Kamanjaba. Za pot smo rabili približno dve uri in pol, potem pa še nekaj ur, da smo se pripeljali do vasi ob meji z Angolo. Preden smo se odpravili iz Opuwa smo se ustavili še v trgovini, da smo nabavili hrano zase in nekaj osnovnih potrebščin (npr. moko), ki smo jih ob koncu v zahvalo podarili plemenom.
Drugi del poti je bil kar pester! Vozili smo se po luknjah, med grmovji… te stranske poti definitivno niso bile mišljene za prevoz z avti. Ko smo malce pred sončnim zahodom končno prihopsali do ene izmed oddaljenih vasi, je naš vodič šel vprašati, če lahko pred vasjo prespimo, in na naše veselje, so rekli ja! Poglavarja in ostalih starejških moških v vasi ni bilo, saj so se zaradi suše z živino za nekaj mesecev umaknili v visokogorje, kjer je več vode (Himbe so polnomadsko pleme), ženske in otroci pa so se nam kasneje pridružili. Sprejeli so nas s petjem in plesom, mi pa smo medtem za vse skupaj skuhali večerjo. Zjutraj so nas povabili tudi v vas, kjer smo lahko opazovali njihovo vsakodnevno rutino, od molzenja koz in priprave kaše, do urejanja frizur in nanašanja rdeče okre, ki je njihov najbolj razpoznaven znak.
Ko smo se poslovili, nas je vodič odpeljal še do bližnjega pokopališča, potem pa smo se oglasili še pri malce manj poznanemu plemenu Zemba. Družina, pri kateri smo prenočili, nas je v hipu vzela za svoje! Res, še nikoli nisem srečala bolj energičnih, odprtih ljudi. Prav tako so nas povabili v njihovo vas, da smo se spoznali z njihovimi navadami, potem pa smo se pozno v noč družili ob ognju. Peli, plesali in s pomočjo vodiča, ki je prevajal, tudi odkrito pogovarjali. Odvil se je fascinanten medkulturni dialog, saj so bili o naši kulturi prav tako radovedni kot mi o njihovi! Nepozaben pogovor, ki mi je dal misliti o marsičem.
10. DAN: KAMANJAB
Ker smo dopoldan preživeli pri Zembah in nismo imeli dovolj časa, da bi pred sončnim zahodom prišli do naše naslednje lokacije (Etosha National Park), smo se peljali nazaj do kampa Otjitotongwe v Kamanjabu in tam prenočili.
11-14. DAN: ETOSHA NATIONAL PARK
Safari v nacionalnem parku Etosha je še ena dogodivščina, ki jo v Namibiji enostvano ne smeš izpustiti. Iz Kamanjaba do Etoshe rabiš nekje dve uri, potem pa še kakšno uro, da prilezeš do svojega kampa, če se tvoje prenočišče nahaja v notranjosti parka (kar ti definitivno priporočam). Mi smo si za druženje s sloni, žirafami, levi, zebrami, nosorogi in vrsto drugih živali vzeli štiri dni. Vse uporabne informacije, ki jih potrebuješ pred in med obiskom Etoshe, sem zate zbrala kar v ločeni blog objavi, v vodiču z nasveti za safari v nacionalnem parku Etosha.
15. DAN: WINDHOEK
Vsaka super stvar se na žalost enkrat konča, tako kot naše popotovanje po Namibiji. Zadnji dan smo se zapeljali 400 km južno, nazaj do glavnega mesta Windhoek, kjer smo vrnili naš rent-a-car, prenočili v penzionu in naslednji dan odleteli proti domu.
Če imaš za raziskovanje Namibije na voljo še nekaj dodatnih dni, lahko obiščeš še:
- Kolmanskop Ghost Town – zapuščeno rudniško mesto diamantov, ki so ga preplavile sipine;
- Quiver Tree Forest – gozd edinstvenih afriških dreves;
- Epupa Falls – veličasten slap ob meji z Angolo;
- Fish River Canyon – ogromen kanjon s super razgledi;
- Victoria Falls – Viktorijini slapovi sicer niso v Namibiji, ampak dovolj blizu, da zaviješ tudi tja.